zgodovina

  lokacija

  informacije

GRAŠČINA NEKOČ

GRAŠČINA DANES

  zunanjost

  notranjost

  galerija

  vrt

PRIREDITVE

  aktualno

  napoved

  arhiv

OKOLICA

  zanimivosti

ZGODOVINSKI ORIS

DUPLJANSKE GRAŠČINE

Matjaž Mauser

PREDGOVOR

Dupljanska graščina nikakor ne sodi med tiste pomembne gradove, kjer so gospodarile mogočne plemiške rodbine. Bila je le skromno podeželsko plemiško bivališče, ki ni nikoli imelo značaj utrjenega gradu. Ostajala je vselej na obrobju velikih zgodovinskih dogodkov, zato se je do danes ohranilo bore malo virov, ki bi nam lahko osvetlili njeno preteklost. Kljub temu pa dovolj, da je bilo moč sestaviti zgovorno podobo njene preteklosti. Tu je predstavljen le kratek povzetek iz obširnejše zgodovine Dupljanske graščine, ki jo je M. Mauser, lastnik graščine in avtor brošure, pripravil in izdal ob končani prvi fazi obnove leta 1985.

13. - 15. STOLETJE

Najstarejši pisani viri, ki omenjajo bodisi vas Duplje ali dupljanske viteze, segajo v začetek 13. stoletja. To je čas, ko pride do sprememb v ureditvi zemljiških posesti, ki so bile v rokah nemških zemljiških gospostev. Knezom niso več zadoščali maloštevilni vazali, ki so jih privedli s seboj. V službo so morali vzeti tudi nesvobodne in polsvobodne služabnike (ministeriale) in viteze iz kranjske dežele. Tem ministerialom in vitezom so izročili manjša zemljiška gospostva, da so jih upravljali. Ob razkosavanju velikih zemljiških enot se pojavijo viteška bivališča po vaseh. Ta se niso vedno razvila v gradove, temveč so imela ponekod popolnoma kmečko lice. Vitezi so se večinoma imenovali po vasi v kateri so bivali. Za ta čas res ne moremo z gotovostjo trditi, kje so imeli dupljanski vitezi svoje bivališče. Ravninska lega današnje graščine skoraj ne more ustrezati razmeram v teh zgodnjih časih. Mogoče bi odgovor našli v podrobnejših arheoloških raziskavah gradišča na skalnem pomolu, ki leži severno, nedaleč nad Zgornjimi Dupljami. Vidna sta okop in obrambni jarek. Ohranjeni naj bi bili enaki zidovi kot so na gradišču v Pivki pri Naklem. Izkopavanja za vodni rezervoar na gradišču pa niso dala najdb. [1]

V 13. in 14. stoletju je bila vsa Kranjska kotlina posejana z gradovi, dvorci in hišami ministerialov ter vitezov. Tako zasledimo v tem času tudi dupljanske viteze. Prva listina, ki jih omenja, datira med leta 1205 in 1208. S to listino prodaja Matilda, mati ministeriala Henrika, mejnega grofa istrskega, cerkvi v Vetrinjah posestvo v Babnem vrtu (vas pod Storžičem). Med ostalimi pričami sta na listini podpisana tudi dupljanska viteza, Albero in njegov brat Bertoldus.[2] Da je v istem času obstajala tudi vas Duplje, nam priča listina iz 23. marca 1246, v kateri Henrik iz Greifenfelsa podarja menihom v Vetrinjah kmetijo v vasi Duplje.[3] V naslednjih sto letih izgubimo vsakršno sled za dupljanskimi vitezi. Zasledimo jih zopet sredi 14. stoletja. Na listini iz leta 1343 je Ernst von Dewplach podpisan kot priča ob neki razsodbi grofa Ortenburškega v Radovljici.[4] Za Ernestom prevzame v drugi polovici 14. stoletja dupljansko posest Göri von Dewplach. On in njegova žena sta leta 1360 na sv. Jurija dan prodala nakelski cerkvi zemljišče v Naklem. Prodala sta ga za 10 mark feningov in za večno luč v cerkvi. Zemljišče in skrb za večno luč je prevzel cerkveni ključar.[5] Na kupoprodajni listini iz leta 1363 je Göri podpisan le kot priča.[6] Leta 1364 proda še eno zemljišče nakelski cerkvi. Tokrat zemljišče v Zadragi za 10 mark feningov in za večno luč pred sv. Rešnjim telesom.[7] Z listino podpisano 2. februarja 1374 Göri von Dewplach, njegova žena Margret ter sinova Gregori in Hensel potrjujejo prodajo zemljišča v Žejah Marhesu dem Bonitschu iz Kranja.[8] Med leti 1374 in 1380 prevzame dupljansko posest Görijev sin Gregori. Leta 1380 na sv. Erazma dan je kupila farna cerkev v Naklem od Gregorija zemljišče, za pol funta feningov beneškega denarja.[9] Kdaj so dupljanski vitezi izumrli ni mogoče z gotovostjo trditi. V 15. stoletju jih ohranjene listine ne omenjajo več.

Listina iz 2. februarja 1374 (Državni arhiv Slovenije)

Konec 14. in v začetku 15. stoletja je prišel velik del majhne in razdrobljene posesti ministerialov in vitezov v roke raznih cerkva in samostanov ter plemiških rodov Ortenburžanov in Celjanov. Ortenburžani so razsežno posest na Gorenjskem združili v upravne urade. Nakelski urad je obsegal med drugim tudi 4 kmetije v Dupljah ter dupljansko graščino, katero so Ortenburžani oddajali v fevd.[10] Ko so Ortenburžani leta 1418 izumrli, je prišla večina zemljiških gospostev severno od Save v roke Celjskih grofov, po smrti zadnjega Celjana 1456, pa si jo je priboril Friderik III. Habsburški, med drugim tudi Nakelski urad.[11] Listine iz let 1499, 1508 in 1528 nam omenjajo le vas Duplje v zvezi s prodajo kmetij oziroma zemljišč.[12]

16. STOLETJE

Leta 1511 je potres z epicentrom v bližini Šmarne gore porušil vse gradove na Kranjskem. Podatkov, kdaj je bila zgrajena današnja graščina, nimamo, skoraj gotovo pa so jo po potresu na novo pozidali. V 16. stoletju se omenjata kot lastnika dva kranjska meščana oziroma plemiča. Prvi je Mihael Harrer, mestni sodnik, 1568/69 posestnik treh hiš, dvorca s podložniki v Dupljah, vrta v Spodnjih Dupljah in njive na polju nad Bistrico. Postal je oskrbnik ljubljanskega škofa ter prejel plemstvo. Drugi meščan je bil Peter Teufenpacher, mestni sodnik, ki je imel tri hiše v Kranju in graščino v dupljah, ter kasneje postal plemič.[13]

17. STOLETJE

V prvi polovici 17. stoletja je bila graščina v lasti rodbine Crabath. Po vsej verjetnosti so jo dobili leta 1614 v fevd, saj se v zapuščinskem inventarju omenja fevdno pismo nadvojvode Ferdinanda. Crabathi so izhajali s Primorske iz gradu Spodnji Rihemberg (Branik) na Goriškem.[14] V letih 1625 - 1644 je bil lastnik Adam Crabath, nato okoli 1645 njegov sin Jurij Fran Crabath in leta 1647 Jan Gašper Crabath.[15]

V drugi polovici 17. stoletja pa preide z ženitvijo v roke rodbine Posarelli, ki je v njej gospodovala s krajšo prekinitvijo sto let. Wolfgang Theodoric von Posarelli se je 27. 11. 1657 poročil z Marijo Elizabeto Crabath, ki mu je prinesla graščino za doto. Po njeni smrti je bil 26. februarja 1677 sestavljen zapuščinski inventar. Kolegij stanovskih odbornikov je po takratnem protokolu imenoval posebno inventurno komisijo, ki je popisala nepremično in premično premoženje. Vrednost zapuščine je bila osnova za odmero dedovalnega davka. Poleg nepremičnin je natančno popisana srebrnina, zlatnina, listine, orožje, ženske obleke, kože, perilo, preja, platno, posteljnina, preproge, odeje, zavese, slike, majolike, cinasta in medeninasta posoda, kuhinjska posoda, pohištvo; od hrane pa žito, suho in sveže sadje, perutnina, prekajeno meso, slanina; konji in živina, vozovi, sedla, gospodarsko orodje, stavbni les in drva. Vse skupaj je zelo natančno razdeljeno pod zgoraj omenjenimi naslovi na 72 straneh. V Ljubljani je imela še Abondijev dvorec. V njem so poleg drugih predmetov popisane tudi knjige, ki jih v Dupljah ni bilo. Večina knjig je italijanskih, latinskih  in francoskih, kar kaže na že preje omenjeno poreklo rodbine Crabath iz goriške dežele (graščina Spodnji Rihemberk).

Samo za nekaj let preide konec 17. stoletja posest iz rok Posarellijev na barona Heinricha Juliusa von Wernegkh, ki je bil poročen s Posarellijevo hčerko Maximillo Theresio. Iz tega časa se nam je ohranila tudi edina podoba graščine na bakrorezu, ki so ga izdelali Valvasorjevi bakrorezci. Grafika je bila sprva objavljena 1679 v Topografiji dežele Kranjske in leta 1689 v veliki knjigi gradov, ki jo je Valvasor izdal v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Po smrti Maximille Theresie je prešla graščina nazaj na rodbino Posarelli.[16]

Valvasorjev bakrorez graščine 1679

18. STOLETJE

Potem ko je posest pripadla nazaj rodbini Posarelli, je ostala v njeni lasti skoraj celo 18. stoletje. Prevzel jo je brat Maximille Theresie Franc Jožef rojen 16.9.1662, ki se je 27.8.1692 poročil z Marijo, hčerko Johana Adama Moscona iz gradu Jable. Rodila sta se jima dva otroka, sin Anton Franc Jožef in hči Maria Anna Maximiliana. 6. marca 1702 je umrl, njegova vdova pa se je drugič poročila z Joštom Baltazarjem Grandinijem von Lilienfeld.[17] Poleg dupljanske graščine je bilo v različnem času v lasti rodbine Posarelli več gradov med njimi: grad Jable (Habach), Volčji potok (Wolfspichel) in Groblje (Ebensfeldt) ter dva dvorca v Ljubljani, dvorec pred špitalskimi vrati in Abondijev dvorec.

Po smrti očeta (1702) je posestvo prešlo na mladoletnega, šestletnega sina Antona Franca Jožefa, rojenega 1696, ki je bil nato lastnik do svoje smrti, skoraj 60 let. Njemu je bila dupljanska graščina matični grad, kar za njegove predhodnike ne bi mogli z gotovostjo trditi. V njej je živel in tudi njegovi v dupljanski graščini rojeni otroci: Maria Renata Amalia (roj. 10.4.1724), Maria Francisca Margareta (ropj. 5.8.1725), Anna Maria Regina (roj. 12.9.1726), Weichard Josef Anton (roj. 14.4.1728), Karel Benedikt (roj. 21.3.1731) in Maria Antonia (roj. 4.5.1733) so vpisani v matične knjige župnije Naklo, ki je tedaj obsegala tudi vas Duplje. Anton Franc Jožef Posarelli, ki je bil dvakrat poslanec in načelnik deželnih stanov ter svetnik kranjske deželne pravde je 25. avgusta 1728 pozdravil cesarja Karla VI. v Kranju, ko je le ta potoval preko Ljubelja v Ljubljano.[18] Na dan 5. avgusta 1732 je postal član bratovščine sv. Dizme. Svojim članom izobražencem, večinoma plemiškega porekla, je pravilnik nalagal pobožne družabne obveznosti. Academia Operosorum, ki jo je prav tako ustanovil isti krog izobražencev po vzoru sodobnih učenih italijanskih družb pet let kasneje (1693 - 1725), pa je s svojimi humanističnimi ideali botrovala rojstvu ljubljanskega baroka.

               Spominski list A. F. J. Posarellija                                Antona Franca Jožefa Posarelija                         

v kroniki bratovščine sv. Dizme                                                                                         

(Državni arhiv Slovenije)                                                                                           

V spominski knjigi bratovščine, imenovani Theatrum memoriÆ nobilis ac almÆ societatis unitorum, ki se je pričela pisati leta 1688, zasledimo na listu 129 miniaturo v gvašu, kjer je sredi razgibane kulise z viticami in volutami ter angeli kartuša s kaligrafskim napisom: “Antoni Franz Joseph von Posarelli Verordneten Ambis Praesident in Herzogthums Crain, Laibach den 5. avgusti Anno 1732. gemahlen in Maio 1749”. Na kartušo se navezuje grb naslovljenca, na vrhu pa se kompozicija zaključuje z rekom “NULLA HAC SECURIOR UMBRA” in geslom “Der sicher Rastende”. Večina miniatur, nastalih v Dizmovi kroniki med leti 1740 in 1774, in tudi ta je delo Simona Tadeja Volbenka Grahovarja slovenskega miniaturista (roj. 1710 v Tržiču, umrl 1774 v Ljubljani).[19]

V času popisa prebivalstva, ki ga je zahtevala cesarica Marija Terezija leta 1754 je v graščini popisanih 16 oseb. Najbrže niso prav vsi prebivali v osrednji stavbi, kajti graščina je bila obkrožena še z vrsto gospodarskih poslopij. Štalo, podom, hišo za posle, vrtnim paviljonom in drugimi. Vse te stavbe so kasneje ob propadu in razprodaji graščinske posesti dale domača imena novim lastnikom. V času popisa so bile v graščini sledeče osebe: Franz Anton Jožef von Posarelli, lastnik dupljanske graščine, takrat že vdovec star 58 let. Z njim sta prebivali sestri Jožefa stara 57 let in sestra Eleonora stara 55 let. Z njim so živele še štiri hčere: gospodična Amalija stara 30 let (roj. 10. 4. 1724), gospodična Antonija stara 21 let (roj. 4. 5. 1733), gospodična Jožefa ki naj bi bila stara 18 let (po matičnih knjigah pa naj bi bila Jožefa rojena 5. 8. 1725,  torej stara 29 let) in hči, gospodična Marijana ki naj bi bila stara 14 let (po matičnih knjigah pa naj bi to bila Marija rojena 12. 9. 1726,  torej stara 28 let) Ker se starost in leto rojstva ne ujemajo bi lahko bili Jožefa in Marijana hčere njegovih sestra. Od personala pa so bili v času popisa na gradu še sobarica Elizabeta stara 27 let, kuharici Terezija 19 let in Lucija 27 let. Za protokol v graščini je skrbel lakaj Janez star 37 let, pri opravilih pa sta pomagali služkinji Jera, 27 let in Uršula 21 let, ter hlapca Jurij 50 let in Matevž 28 let. Za živino pa je skrbel pastir Jakob 21 let.

V tem času je bilo graščini podložno pet kajž. V prvi so živeli Jurij Grabnar 50 let z ženo Uršulo 50 let in hčero Marijo 18 let. V drugi kajži so prebivali Jakob Markovič, 40 let z ženo Marijo, 35 let in hčero Marijo, 15 let.  Tretji kajžar je bil 25 letni Lovro Šparovec z 30 letno ženo Jero. Z njimi je živela še ženina mati Eva, stara 50 let, v hiši je bila še dekla Jera, stara 12 let, nato gostač Štefan Gošar, 32 let, z ženo Elizabeto, 32 let, ki sta imela dva otroka, triletno Elizabeto in eno letno Marijo.   V četrti kajži podložni dupljanski graščini je prebival Luka Kastelic, star 28 let s prav toliko staro ženo Elizabeto in dvema otrokoma, osemletnim sinom Andrejem,  petletno hčero Heleno in triletnim sinom Jernejem.  V zadnji peti kajži pa so prebivali 50 let star kajžar Jurij Černe z 48 letno ženo Uršulo in hčero Elizabeto staro 12 let . Z njimi pa je živela še gostačka Marija, vdova stara 50 let.

Anton Franc Jožef Posarelli je umrl 31. marca 1759, star 63 let. Pokopali so ga v nakelski cerkvi.[20] Po inventarju in cenitvenemu zapisniku zapuščine, ki je bil narejen 11. junija 1759 je pokojnik zapustil nepremičnine v vrednosti 5000 gld in premičnine, ki so bile skrbno in natančno popisane, saj je bil ocenjen tudi najmanjši kos, v skupni vrednosti 717 gld. Od gotovine je pokojnik zapustil 23 gld 45 kr, ki pa so jih porabili za pogrebne stroške. Ker so pri popisu predmetov, zlasti pohištva in slik, navedeni prostori, v katerih so se le ti nahajali, lahko z gotovostjo rekonstruiramo takratno razporeditev prostorov in notranjo opremo.

Zapuščinski inventar A. F. J. Posarellija, 11. junij 1759  (Državni arhiv Slovenije)

Po smrti Antona Franca Jožefa Posarellija so njegovi otroci imeli graščino v lasti naslednjih 14 let. Leta 1773 so jo prodali na dražbi. Dražila sta Mihael Ferian v imenu Luke Smoleta in pl. Schildenfeld v imenu neznane osebe. Posestvo je izdražil Mihael Ferian za 6700 goldinarjev. Po sklepu deželnega glavarstva je posestvo pripadlo Luki Smoletu.[21] S tem je prešla graščina iz plemiških v meščanske roke. Luka Smole je posestvo užival le pet let, kajti leta 1778 je umrl. V zapuščinskem inventarju je bilo posestvo ocenjeno na 5400 goldinarjev, ostale nepremičnine pa na 6500 goldinarjev.

Varuh Smoletovih dedičev je skušal posestvo prodati na dražbi. Po trikratni neuspeli dražitvi ga je 25. aprila 1778 prodal kovorskemu župniku Francu Pleterskemu za 8000 goldinarjev.[22] Duhovnik Fran Pletersky rojen 3. avgusta 1721 na spodnjem Štajerskem je študiral v Gradcu in na Dunaju. Župnikoval je v Kovorju. Leta 1778 se je naselil v Dupljah.[23] Dupljansko posest je užival le sedem let. V oporoki, ki je bila napisana še v Kovorju 13. februarja 1774, je zapustil vse premoženje svojemu bratu Bernardu.[24] Umrl je 4. junija 1785.[25] S tem je umrl zadnji lastnik, ki je prebival v graščini. Naslednji lastniki so uživali le dohodke, ki jih je prinašalo posestvo in ga pričeli tudi počasi razprodajati. S tem pa se je seveda pričel počasen, a vztrajen prepad graščinske posesti in same graščine.

Bernard Pletersky je postal lastnik graščine 16. septembra 1786.[26] Leta 1771 je bil potrjen beneficijat (cerkvena služba s stalnimi dohodki) pri sv. Vidu in Martinu v Spodnjih Dupljah, 2. decembra leta 1785 pa je bila z odlokom cesarja Jožefa II. ustanovljena dupljanska lokalna kaplanija. Nova duhovnija je štela 600 prebivalcev. Iz nakelske fare so izstopile Zgornje Duplje, Zadraga in severozahodni del Spodnjih Dupelj (z gradom vred 21 hiš) ter zgornjedupljanska cerkev, kriški fari pa se je odpovedal ostali del Spodnjih Dupelj s staro spodnjedupljansko cerkvijo.[27] Zaradi potrebe po novi večji cerkvi so se pričele priprave in zbiranje denarja. Obe dupljanski cerkvi sta bili precej stari, zgornjedupljanska posvečena sv. Mihaelu je bila iz časa gotike, saj so se še do danes ohranili gotski elementi, stara spodnjedupljanska cerkev sv. Vida in Martina, ki je stala v rebri nad gradom in jo je oklepalo pokopališče obdano z obzidjem, pa se tudi omenja v listini iz 1668, ki je zapis vizitacije cerkve in iz katerega ugotovimo, da je bila posvečena 10. junija 1494.[28] Novi grajski lastnik Bernard Pletersky je 6. aprila 1789 odstopil zemljišče za zidanje nove spodnjedupljanske cerkve in novega pokopališča. S tem, ko so zgradili novo cerkev, so staro podrli, zemljišče pa je 1793 kupil Jurij Župan za 17. gld ter si na tem mestu zgradil hišo. Tudi staro beneficiatovo hišo, ki je stala nad cerkvijo je kupil 1790 Andrej Lazar, po domače Tominec, mežnarijo pod staro cerkvijo pa so prodali 1789 Andreju Črnilcu.[29] Grajski lastnik je posestvo oziroma samo stavbo po vsej verjetnosti oddajal v najem, ker so v matičnih knjigah dupljanske župnije v tem času vpisani razni prebivalci graščine, ki je takrat nosila hišno številko 49. Leta 1789, 8. avgusta je bila rojena Mima Lukantz. 8. marca leta 1791 je umrla Barbara Surlitch stara 48 let, 1792 pa je bil tu rojen Valentin Lukantz. Bernard Pletersky je v oporoki 10. marca 1789 določil, da njegova žena Marija Jugollitsch uživa njegovo imetje hkrati s posestvom Duplje do polnoletnosti starejše hčere Elizabete. Ob Elizabetini poroki z Gašperjem Viljemom Souvanom krajevnim sodnikom v Grobljah, je Marija Pletersky izročila Duplje svojemu zetu pod pogojem, da ji plačujejo letno zakupnino. Ko je 8. novembra 1796 Elizabeta Souvan dosegla polnoletnost in pravico do svobodnega razpolaganja s posestvom, ga je prodala Mihaelu Smoletu za 8000 goldinarjev.[30]

19. STOLETJE

Z novim lastnikom se je propad dupljanske posesti in graščine še povečal. Mihael Smole je pričel grajsko posest razprodajati. Med prebivalci dupljanske graščine v tem času zasledimo v matičnih knjigah župnije Duplje, 1799. leta rojeno Mico Lukanz in 1803. leta rojeno Mimo Lukanz. V tem času je bila ob razprodajanju posestva prodana sama graščinska stavba Jakobu Vogelniku, kajti že leta 1806 je v graščini rojen njegov sin Florian in leto kasneje Andreas.

Po smrti Mihaela Smoleta je bilo preostalo posestvo brez graščine s prisojilno listino z dne 12. decembra 1808 dodeljeno njegovi vdovi Heleni, drugič poročeni Valentin in to na podlagi poravnave z dne 14. marca 1808, s katero se je obvezala, da bo izplačala svoja sinova iz prvega zakona ob njuni polnoletnosti.[31] Helena Valentin je 25. maja 1832 preostalo posestvo prodala Janezu Pogačniku za 2000 goldinarjev. Prepis na ime Janeza Pogačnika je tudi zadnji vpis v glavni knjigi deželne deske, sledi mu pripomba izknjiženo.[32] K dupljanskemu posestvu ni več spadala sama graščina, kajti leta 1826 zasledimo v katastrski mapi kot lastnika Jakoba Vogelnika. Dokončen propad graščine pa predstavlja požar 23. oktobra 1832. Takrat so pogorele tudi okoliške kmetije Šaves, Merčun, Arnež, Rožman, Jošt, Gros, Iglič, Cedil, Fišter, Gregor Markovič, Matuzel in Zaletel. Graščino so po požaru znižali za eno nadstropje in skrajšali za tretjino. Tako je dokončno izgubila svojo podobo in s tem se je tudi končala njena “grajska zgodovina”. Od tedaj naprej so se v njej izmenjavali razni stanovalci. Leta 1833 je bil rojen Franz Vogelnik. 1833 je umrl lastnik Jakob Vogelnik v starosti 72 let. 1835 pa je bil rojen Nikolaj Vogelnik. Prav zadnji prebivalci pa so s spremembo namembnosti graščine in z večkratnimi prezidavami in spremembami izbrisali njeno prvotno podobo. Tako se je do danes ohranilo le nekaj starih stavbnih elementov nekdanje graščine, ki so šele po obnovi ponovno zaživeli.

Dupljanska graščina leta 1976                                                    današnja podoba graščine

Leta 1976 je graščino kupila družina Mauser z namenom, da jo obnovi. Obnova je terjala dokaj domiselnosti in veliko mero kompromisa, med skromnim ohranjenim originalnim in novim dodanim, v smislu nekdanje grajske arhitekture. A doslednost pri realizaciji ideje je spomenik ohranila v dokaj verni podobi. Del stavbe je danes opremljen s starim pohištvom, preprogami, slikami in predmeti meščanske kulture 19. stoletja, v spodnjih prostorih pa so galerijski prostori in zgodovinska soba s slikovnim prikazom zgodovine graščine.  Leta 1985 je bila stavba razglašena za zgodovinski in kulturni spomenik.

VIRI IN LITERATURA

listina: 2. februar 1374, Arhiv republike Slovenije.

J.V.Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, 1679.

J.V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, 1689.

zapuščinski inventarji: Marija Elizabeta Posarelli, zap inv. XXXV P-48; Anton Franc Josef Posarelli, zap. inv. XXXVII P-146; Luka Smole, zap. inv. XLV S-232; vsi v Arhivu republike Slovenije.

Genealoška debla (Posarelli), Arhiv republike Slovenije.

II. poročna knjiga župnije Mengeš (1703-1748), Nadškofijski arhiv Ljubljana.

rojstna knjiga župnije Naklo (1700-1766), Nadškofijski arhiv Ljubljana.

mrliška knjiga župnije Duplje (1786-1847), župnijski arhiv Duplje.

rojstna knjga župnije Duplje (1786-1812,1832-1838), župnijski arhiv Duplje.

Status animarum I-IV župnije Duplje, župnijski arhiv Duplje.

zemljevidi: Vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre, ki ga je po predlogi Valvasorja izdelal J.K.Homann, Nurnberg 1714; Ducatus Stiriae et Carintiae, Carniolae, Cilleiaeque Comitatus, Reiner et Josua Ottens, ca. 1730; Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica, J.D.p.

Dizmova kronika, 1688-1801, Arhiv republike Slovenije

Deželna deska, gl. knj. I/441, listine: 1. citronasti kvatern D10; 2. modri kvatern A8; 1. pepelnati kvatern M23; 3. modri kvatern H29; 1. morskozeleni kvatern D22-24; 6. modri kvatern P23, Arhiv republike Slovenije.

Terezijanski kataster, Duplach guth, Fasc 235, 1756, Arhiv republike Slovenije.

Lazarinijeva genealoška zbirka, Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Der Adel in den Matriken des Herzogthums Crain, B38, Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Der Adel in den Matriken des Grafschaft Gorz und Gradisca, B37, Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Katasterske mape 1826, 1867, L52 Duplje, Arhiv republike Slovenije.

Mittheilungen des Historischen Vereins fur Krain, 1862

Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, Lj. 1891.

Special Orts Repertorium von Krain, 1894

Gemeindelexikon von Krain, 1905

Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, peta knjiga (1201-1246), Lj. 1928

Krajevni leksikon dravske banovine, Lj. 1937.

Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1939.

Peter Bohinjec, Pod krivo jelko, povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem, Ljubljana 1923.

Vodnik po župnijskih arhivih, (Duplje str. 95, Naklo str.289).

Zbornik Naklo, 1960.

Krajevni leksikon Slovenije I., Ljubljana 1968.

Polonca Vrhunc, S.T.V. Grahovar, Zbornik za umetnostno zgodovino, letnik VIII, 1970, str. 107-132.

Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975.

Peter Fister, Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975.

Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije,(za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975.

Črtomir Zorec, Iz daljne in bližnje preteklosti Naklega in njegovih vasi, GLAS julij 1976.

Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982.

obširnejša zgodovina

Matjaž Mauser, DUPLJANSKA GRAŠČINA - zgodovinski oris, Ljubljana 1985

Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - Gorenjska, Lj. 1996, str. 38 - 42

Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 141

Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, DZS, 1997, str. 99-100

GLEJ TUDI BIBLIOGRAFIJO O DOGODKIH IN GRAŠČINI