zanimivosti

 seznam

 

 

Uvod

V dolini pod gozdom Udin boršta, kjer se megla zjutraj dviga kakor dih pozabljenih stoletij, je stala skromna, a ponosna Graščina Duplje. Ni bila mogočen grad z visokimi stolpi, temveč bolj tiha priča časa – rezidenca, kjer so se prepletali vsakdan, učenost in plemiški ponos. Tam je živel zadnji veliki graščak – Anton Franc Jožef von Posarelli.

Zgodba o zadnjem graščaku

Ko je Anton Franc kot deček stopil skozi težka vrata graščine, še ni vedel, da bo prav on njen zadnji pravi gospodar. Graščina mu ni bila le dediščina – bila je njegov dom, njegova dolžnost in njegov svet. Posest je podedoval že kot otrok po očetovi smrti leta 1702 in jo nosil skoraj šest desetletij, vse do svoje smrti. V tistih dneh je bila graščina srce življenja. V njej so odmevali koraki služabnikov, tih smeh njegovih hčera in šumenje oblek plemkinj, ki so prihajale na obisk. Okoli stavbe so stale gospodarske hiše, hlevi in vrtovi – majhen svet, ki je dihal skupaj z njim. Anton Franc ni bil le gospodar, temveč tudi mož besede in vpliva. Dvakrat je bil poslanec in celo načelnik deželnih stanov, spoštovan med plemstvom Kranjske. Ko je leta 1728 v Kranju pozdravil cesarja Karla VI., je stal pokončno, z zavestjo, da predstavlja ne le sebe, temveč tudi svojo hišo in graščino. A bolj kot politika ga je zaznamovala njegova ljubezen do kulture. Postal je član bratovščine sv. Dizme – družbe učenih plemičev, ki so negovali znanje, umetnost in baročni duh časa. Prav on je dal graščino prenoviti in njeno pročelje okrasiti s poslikavami, ki še danes pričajo o nekdanji eleganci.

Notranji svet graščine

V prostorih graščine se je življenje razprostiralo kot tih oder. V jedilnici je stala ovalna miza za dvanajst ljudi, pripravljena na dolge večere. V spalnici so bile postelje, ob njih portreti prednikov, ki so opazovali vsak gib. Po stenah so visele slike, na policah pa knjige – med njimi tudi Valvasorjeva dela, ponos Kranjske. Ko so leta 1754 popisovali prebivalce, jih je bilo v graščini šestnajst – družina, služinčad, življenje. To ni bil le dom plemiča, temveč majhna skupnost.

Zaton

A čas ne prizanaša nikomur. Ko je Anton Franc leta 1759 umrl in so ga pokopali v cerkvi v Naklem, je z njim ugasnil tudi duh graščine. Njegovi otroci v njej niso več živeli. Hiša, ki je nekoč bila središče plemiškega življenja, je začela samevati. Leta 1773 je bila prodana. Prešla je iz plemiških rok v meščanske. Novi lastniki so se menjavali, graščina pa je počasi izgubljala svojo podobo – postajala je kmetija, nato le še senca nekdanje veličine. Končno je leta 1832 ogenj dokončno izbrisal njen stari obraz.

Epilog

Danes stoji obnovljena, tiha in dostojanstvena. Njene stene ne govorijo več na glas, a še vedno hranijo spomin. Če bi prisluhnili, bi morda slišali korake Antona Franca Posarellija – zadnjega graščaka, ki je v njej živel ne kot gospodar kamna, temveč kot varuh časa. In morda bi razumeli, da graščine ne propadejo, ko se porušijo zidovi – temveč takrat, ko jih nihče več ne imenuje dom.

Avtor zgodbe: ChatGPT