zanimivosti v okolici graščine Duplje

 seznam

 

Anton Franc Jožef Posarelli izhaja iz plemiške rodbine, ki je koncem 17. stoletja imela v lasti kar nekaj gradov in dvorcev. Širša rodbina Posarelli je imela v lasti ali upravljanju naslednje gradove: Jablje (Habach), Volčji potok (Wolfspichel), Groblje (Ebensfeldt) ter Abondijev dvorec in dvorec pred špitaskimi vrati v Ljubljani.  Njegov oče Franc Jožef Posarelli, ki je bil rojen 16. 9. 1662 se je 27. 8. 1692 poročil z baronico Marijo Moškon, hčerko Johana Adama Moškona z gradu Jablje. Rodili so se jima otroci, hči Maria Anna Maximiliana ter leta 1696 sin Anton Franc Jožef Posarelli.  Za njim sta se rodili še hčeri Jožefa leta 1697 in Eleonora leta 1699. V kateri graščini so tedaj prebivali njegovi starši, ali je bila to kar dupljanska graščina, nam iz arhivskih virov ni znano. Oče mu je umrl že leta 1702, ko je bil star komaj 6 let. Po vsej verjetnosti je do njegove polnoletnosti s posestvom upravljala njegova mama, ki se je 30. julija 1703 v Naklem ponovno poročila z gospodom Jocodusom Baltazarjem de Lilieenstein.  Ko je Anton Franc Jožef Posarelli dopolnil 27 let se je leta 1723 poročil z Marijo Josefo Leopoldino, hčerko grofa Ferdinanda Weicharda Barbo in grofice Anne Marie Weltz.  Takoj naslednje leto se jima je rodila prva hči Marija Renata Amalija in nato do leta 1733 še pet otrok. Vsi so vpisani v krstno knjigo župnije Naklo, kajti takrat Duplje še niso imele svoje fare.

Anton Franc Jožef Posarelli je bil izobražen plemič, kajti bil je poslanec in načelnik deželnih stanov ter svetnik kranjske deželne pravde. Imel je visoke funkcije saj je imel to čast, da je 25. avgusta 1728 pozdravil cesarja Karla VI. v Kranju, ko je le ta potoval preko Ljubelja v Ljubljano.

Izkazano pa mu je bilo še večje priznanje in čast, ko je bil na dan 5. avgusta 1732 sprejet v bratovščino sv. Dizme, imenovano tudi Societatis Unitorum, ki je bila ustanovljena že leta 1688. Svojim članom izobražencem večinoma plemiškega porekla, je pravilnik nalagal pobožne družabne obveznosti. Academia Operosorum, ki jo je prav tako ustanovil isti krog izobražencev po vzoru sodobnih učenih italijanskih družb pet let kasneje, pa je s svojimi humanističnimi ideali botrovala rojstvu ljubljanskega baroka. In kot je bila takrat navada je bila sprejemu vsakega novega člana v spominski knjigi, danes poimenovani Dizmova kronika, posvečena spominska stran. Tako zasledimo v tej knjigi bratovščine, imenovani Theatrum memoriae nobilis ac almae societatis unitorum na listu 129 miniaturo naslikano v tehniki gvaša, kjer je sredi razgibane kulise z viticami in volutami ter angeli kartuša s kaligrafskim napisom: »Antoni Franz Joseph von Posareli Verordneten Ambis Praesident in Herzogthums Crain, Laybach den 5, avgusti Anno 1732. gemahlen in Maio 1749«.

 

Anton Franc Jožef Posarelli je bil razgledan izobražen plemič, saj je bil po vsej verjetnosti prav on tisti, ki je poskrbel za bogato poslikavo graščine. V tistih časih je bilo poslopje še za eno nadstropje višje, notranjost pa je bila bogato opremljena ne zgolj s pohištvom pač pa tudi z umetninami, slikami, preprogami, ... Vse to nam posredno popisuje ohranjen zapuščinski inventar, ki je bil sestavljen po njegovi smrti. V času A. F. J. Posarellija je graščina imela poleg upravnega prav gotovo tudi veliko kulturno poslanstvo za kraj in širšo okolico.

V času popisa prebivalstva, ki ga je zahtevala cesarica Marija Terezija leta 1754 je v graščini popisanih 16 oseb. Najbrže niso prav vsi prebivali v osrednji stavbi, kajti graščina je bila obkrožena še z vrsto gospodarskih poslopij. Štalo, podom, hišo za posle, vrtnim paviljonom in drugimi. Vse te stavbe so kasneje ob propadu in razprodaji graščinske posesti dale domača imena novim lastnikom. V času popisa so bile v graščini sledeče osebe: Franz Anton Jožef von Posarelli, lastnik dupljanske graščine, takrat že vdovec star 58 let. Z njim sta prebivali sestri Jožefa stara 57 let in sestra Eleonora stara 55 let. Z njim so živele še štiri hčere: gospodična Amalija stara 30 let (roj. 10. 4. 1724), gospodična Antonija stara 21 let (roj. 4. 5. 1733), gospodična Jožefa ki naj bi bila stara 18 let (po matičnih knjigah pa naj bi bila Jožefa rojena 5. 8. 1725,  torej stara 29 let) in hči, gospodična Marijana ki naj bi bila stara 14 let (po matičnih knjigah pa naj bi to bila Marija rojena 12. 9. 1726,  torej stara 28 let) Ker se starost in leto rojstva ne ujemajo bi lahko bili Jožefa in Marijana hčere njegovih sestra. Od personala pa so bili v času popisa na gradu še sobarica Elizabeta stara 27 let, kuharici Terezija 19 let in Lucija 27 let. Za protokol v graščini je skrbel lakaj Janez star 37 let, pri opravilih pa sta pomagali služkinji Jera, 27 let in Uršula 21 let, ter hlapca Jurij 50 let in Matevž 28 let. Za živino pa je skrbel pastir Jakob 21 let.

V tem času je bilo graščini podložno pet kajž. V prvi so živeli Jurij Grabnar 50 let z ženo Uršulo 50 let in hčero Marijo 18 let. V drugi kajži so prebivali Jakob Markovič, 40 let z ženo Marijo, 35 let in hčero Marijo, 15 let.  Tretji kajžar je bil 25 letni Lovro Šparovec z 30 letno ženo Jero. Z njimi je živela še ženina mati Eva, stara 50 let, v hiši je bila še dekla Jera, stara 12 let, nato gostač Štefan Gošar, 32 let, z ženo Elizabeto, 32 let, ki sta imela dva otroka, triletno Elizabeto in eno letno Marijo.   V četrti kajži podložni dupljanski graščini je prebival Luka Kastelic, star 28 let s prav toliko staro ženo Elizabeto in dvema otrokoma, osemletnim sinom Andrejem,  petletno hčero Heleno in triletnim sinom Jernejem.  V zadnji peti kajži pa so prebivali 50 let star kajžar Jurij Černe z 48 letno ženo Uršulo in hčero Elizabeto staro 12 let . Z njimi pa je živela še gostačka Marija, vdova stara 50 let.

Zelo natančni popis zapuščine A. F. J. Posarellija, ki je bil sestavljen po njegovi smrti, nam posredno podaja tudi sliko prostorov v tedanju graščini. Nekateri med njimi so identični z danes ohranjenimi prostori, le da manjka drugo nadstropje in desna tretjina hiše, ki sta v požaru 1832 pogorela. Tako lahko skozi popis predmetov sledimo arhitekturni zasnovi stavbe. O sami opremljenosti kuhinje, ki je bila po vsej verjetnosti v pritličju, nam popisovalec ne govori, popisana pa je vsa kuhinjska posoda od 32 kositrnih krožnikov, osem raznih skled, bakrenega kavnega vrčka, kuhinjskega kotlička in visečega kotla do ostale kuhinjske posode, kot so zajemalke, ponve in grebljice. Iz porcelana sta bili popisani dve skledi, šest krožnikov, tri majolike ter šestnajst kozarcev. Od srebrnine je bilo 11 žlic in nožev, otroški jedilni pribor in štiri kavni kotlički. V shrambi je bilo 15 funtov masti, 45 funtov slanine, 41 funtov prekajenega mesa, 8 mernikov suhega sadja, kad zelja in pol kadi repe, medtem ko žita ni bilo. Iz pritličja smo prišli po kamnitih stopnicah v prvo nadstropje v osrednji del, ki ga je popisovalec imenoval spodnja dvorana. V njej je stala omara za obleke ter ena malo manjša omarica. Od tu levo v sobi poleg stopnic, ki je bila bogatejše opremljena, čeprav ob popisu pohištvo ni predstavljalo kake večje vrednosti zlasti, ker je bila večina pohištva izdelana iz mehkega lesa, je po stenah viselo 9 slik z različnimi motivi, od svetopisemskega "ecce homo", do portreta žene v črnem okvirju, mitološkega motiva Sibile do krajinskih motivov. Na tleh je ležala turška preproga, pred kanapejem je stala ovalna miza. V sobi je bila še mizica in ob steni točilna omara ter dve omarici; ena manjša, ki pa je bila vrednejša, narejena iz trdega lesa ter druga, večja s tremi predali. Jedilnica, ki je bila tudi v prvem nadstropju, je bila bogato okrašena s slikami, kar 12 jih je bilo, med njimi velika slika z mitološkim motivom Samsona in Dalile v pozlačenem okvirju, ta je bila tudi najvrednejša od vseh slik v graščini, nato Abraham in Sara, slika z motivom bitke, tri tihožitja, dva ovalna družinska portreta ter še nekaj manjših slik. Na eni steni je viselo osmerokotno ogledalo. Sredi jedilnice je bila ovalna jedilna miza ter dvanajst enakih stolov z usnjeno prevleko. Ob steni je stala točilna omarica ter mala mizica. Nato popisovalec omenja tri sobe, katerim pa je težko določiti lokacijo glede na današnje ostaline. Eno je dekliška soba s posteljo ter dvema slikama s svetopisemskim motivom. Druga soba je tako imenovana velbana soba, v kateri je bila postelja in na steni dva družinska portreta. V tretji sobi, imenovani posebna soba, pa je za vse pohištvo opomba, da je staro, tako da je soba po vsej verjetnosti služila kot skladišče. V njej je bila železna skrinja, stara postelja, lesena skrinja ter šest starih "tabureterin" stolov, prevlečenih z zelenim suknom. V gornji dvorani, ki je bila v tedanjem drugem nadstropju, pa sta bili dve omari za obleke ter tri skrinje, od teh ena iz trdega lesa. Soba v drugem nadstropju, imenovana gornja soba, je bila obdana z zelenimi stenskimi oblogami. V sobi so bile še tri postelje ter štirikotna miza. Na steni sta visela dva družinska portreta. V graščini se nikjer posebej ne omenja knjižnica kot samostojni prostor. Kljub temu pa je narejen popis knjig.  Izmed dvajsetih popisanih  knjig, ki so se nahajale v graščini  (ostale knjige je imel v svojem ljubljanskem dvorcu, ki pa je ločeno popisan) Pisane so v nemškem ali latinskem jeziku, omembe vredni pa sta Valvasorjeva kronika dežele kranjske v štirih delih in pa njegova topografija z bakrorezi gradov. Z orožjem je bila graščina slabo založena, kajti pokojnik je imel v lasti le 6 pušk, od tega pet okovanih z medenino ter eno z železom, in malo srebrno sabljo. Od kočij je bila le ena velika zaprta in ena mala odprta ter dva kmečka voza. V inventarju so popisane tudi obleke in perilo. Dve črni stari suknji, ena je bila že preobrnjena, ter dve vestji, ena rdeča žametna, stara, druga črna damastna, dva kožuha, podložena z jagnječim kožuhom in plašč za livrejo iz plavega sukna. Od blaga je bilo shranjenega štiri vatle temnega sukna. Od perila so bile štiri ponošene srajce iz nemškega platna, pet malo boljših srajc iz domačega platna, deset navadnih ovratnih rut, šest navadnih spalnih avb iz bombaža, petnajst robcev iz kanafasa ter šest parov delno strganih nogavic iz bombaža. Poleg perila je bila našteta še posteljnina, odeje, rjuhe, brisače, prti, serviete in posteljna pokrivala.

Žal pa se je po smrti Antona Franca Jožefa Posarellija vse spremenilo.  Umrl je 31. marca 1759. Pokopali so ga v grobnico župnijske cerkve v Naklem. Na krsti ima vpisano ime, ni pa na njej družinskega grba. V grobnico sredi župnijske cerkve v Naklem so pokopavali duhovnike, Dupljanske plemiče in druge pomembnejše osebnosti. V sedanji cerkvi je ena grobnica, ki zavzema tri četrtine površine cerkve. Grobnica nima posebnega dostopa, vanjo pridemo le če odstranimo kamnite plošče na tlaku. Predeljena je v tri dele. Leta 1880 je bilo v njej 28 krst. Med njimi tudi krsta s posmrtnimi ostanki A. F. J. Posarellija. Na njej je vrezan križ in napis INRI IHS MRA IPH Franciscus Josephus V. Posarelli 1759. Leta 1941 so grobnico ponovno odprli. Iz zapisa v cerkveni kroniki (župnik J. Filipič) je moč razbrati, da so osrednji del izpraznili. Odstranili so 4 do 5 krst s kostmi, ki so jih sežgali pred cerkvijo. V drugi grobnici, ki so jo po vsej verjetnosti pustili nedotaknjeno pa naj bi bilo še 20 do 22 krst. Med drugo svetovno vojno naj bi v grobnici hranili cerkveno posodje. Po drugem viru (ravo tako župnik J. Filipič) pa naj bi bilo le še 14 krst. Kakšno je resnično stanje v grobnici in kaj je s krsto A. F. J. Posarellija danes nam ni znano.

Otroci A. F. J. Posarellija, bilo jih je šest, so imeli posestvo Duplje v lasti še 14 let nato pa so ga leta 1773 prodali na dražbi. Kupil ga je za 6700 goldinarjev Luka Smole.  S tem je nekoč tako sijoča plemiška posest pričela izgubljati na pomembnosti in sijaju. Sploh z nadalnjimi prodajami, ko je posest menjavala vedno nove lastnike in na koncu končala kot običajna kmetija. Leta 1832 pa doživela dokončen propad, ko je deloma pogorela, tako, da so jo morali znižati za eno nadstropje in skrajšati za tretjino.  S tem sta graščina in Anton Franc Jožef Posarelli prešla v dokončno pozabo za več kot dvesto let.