prva stran
zanimivosti v okolici graščine Duplje
 

Cerkev Sv. Vida v Spodnjih Dupljah

 

 seznam

 

 

DUPLJE na Gor.

 

Cerkev Sv. Vida v Spodnjih Dupljah

 

Vogvarjeva hiša v Spodnjih Dupljah

 

Vogvarjeva hiša - RAZSTAVIŠČE NA PODU

 

Arneževa luknja v Spodnjih Dupljah

 

Cerkev sv. Mihaela v Zgornjih Dupljah

 

Turistična kmetija Trnovc

 

Kriva Jelka

 

Znamenja

 

 

ZNAMENITE

OSEBNOSTI

 

 

 

 

UMETNOSTNOZGODOVINSKI ORIS

CERKVE SV. VIDA V SPODNJIH DUPLJAH

 

Matjaž Mauser

 

UVOD

Umetnostnozgodovinski oris cerkve sv. Vida v Spodnjih Dupljah predstavlja prvi meni do sedaj poznani poizkus predvsem likovnoarhitektonskega ovrednotenja omenjenega sakralnega spomenika.  Delo je bilo precej zahtevno, ker se do sedaj še nihče ni lotil tovrstne naloge. O sami cerkvi je ohranjenih bore malo pisnih virov. Župnijski arhiv je bil v letih 1941-45 uničen, kronika je nepopolna in mlajšega datuma. Obstaja le krajši, dve strani dolg, opis spodnjedupljanske cerkve izpod peresa župnika Hafnerja v obliki rokopisa iz leta 1954. Nekaj več podatkov o zgodovini ustanavljanja sprva lokalije, o prizadevanjih za gradnjo nove cerkve in o dokončni samostojnosti župnije je bilo moč najti v Zgodovini Dupljanske fare avtorja I. Vrhovnika iz leta 1885. Žal pa so podatki o sami zidavi, o cerkveni opremi in izvajalcih zelo skromni. Tudi knjiga Josipa Lavtižarja, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj iz leta 1901, podatke iz preje omenjene knjige le prepisuje. Za starejše umetniške izdelke tako nimamo zanesljivih podatkov o avtorstvu in času nastanka z izjemo glavnega oltarja. Tudi o podobarju Janezu Gosarju, domačinu, ki je izdelal veliki oltar ni veliko podatkov, čeprav lahko njegova dela srečamo v bližnji in daljni okolici. Kljub skromnosti podatkov pa je cerkev z gotovostjo moč umestiti po njeni umetniški vrednosti: arhitekturno v pozni barok, po notranji opremi pa v čas klasicizma 19. stoletja. Nadaljnje raziskave in analize bi gotovo prinesle nova spoznanja, vendar se pričujoči zapis v mejah zastavljene naloge, omejuje zgolj na splošno umetnostnozgodovinsko predstavitev cekve sv. Vida v Spodnjih Dupljah.

ZGODOVINSKI ORIS

Vas Duplje leži ob stari cesti, ki je že včasih povezovala Kranj s Tržičem. Nekoč sta bila to dva povsem ločena zaselka; Zgornje Duplje s cerkvijo sv. Mihaela ter Spodnje Duplje s prvotno cerkvijo sv. Martina in sv. Vida. Naselje je že zelo staro, saj najstarejši pisani viri, ki omenjajo bodisi vas Duplje ali dupljanske viteze in njihovo graščino, segajo v začetek 13. stol. Do danes sta se oba zaselka spojila v enotno vas Duplje. Spodnjedupljanska cerkev, ki je bila zgrajena na novi lokaciji leta 1789 in je kasneje postala župnija, leži na ravninski legi ob robu vasi, nedaleč stran od danes obnovljene dupljanske graščine. 

Stara spodnjedupljanska cerkev, tedaj še podružnica župnije v Križah je stala nad vasjo na malo vzvišeni legi v bregu. Posvečena je bila sv. Martinu in sv. Vidu. Oltar te cerkve je posvetil pičenjski škof leta 1454 v imenu oglejskega patriarha. Vse do srede 18. stol. je bila spodnjedupljanska cerkev podružnica kriške fare. Temelj za samostojno duhovniško službo v Dupljah je postavil zasipski župnik Valentin Samec, ki je leta 1758 dal glavnico 3000 gld za beneficij sv. Vida v Spodnjih Dupljah. Škof Leopold grof Petazzi je leta 1771 potrdil beneficij in tako končno leta 1785 Duplje postanejo samostojna lokalija. Iz nakeljske fare so izstopile Zgornje Duplje, Zadraga in severozahodni del Spodnjih Dupelj, kriški fari pa se je odpovedal ostali del Spodnjih Dupelj. Ker je postala  takratna cerkev pretesna, so se odločili, da sezidajo novo. Dupljanski graščak Bernard Pleterski je odstopil zemljišče, ki je zadostovalo za cerkev, pokopališče in župnišče. Zahteval ni drugega, kakor da se enkrat letno zanj in njegove sorodnike bere maša. Tako je bila leta 1789 zgrajena nova cerkev. Staro so podrli, zemljišče pa odprodali. Žal samostojnost lokalije ni trajala dolgo. Ko so leta 1811 v deželo prišli Francozi, so ukinili dupljansko lokalijo, farane pa zopet razdelili med stari fari, Naklo in Križe. Po dvajsetletnem prestanku lokalija zopet oživi leta 1831. Leta 1876 pa dupljanska cerkev končno postane samostojna fara.

ARHITEKTURNA ČLENITEV STAVBE

Dupljanska cerkev spada v tip dvoranskih stavb z mehkimi zaključki na obeh straneh vzdolžne ladje. Taka zasnova se uveljavi v preprostih dvoranah brez kapel. Pojavi se motiv obočnega slavoloka, ki je v bolj izraziti obliki značilen element vse do konca stoletja. Poleg dupljanske cerkve zasledimo slavolok tudi v Škocjanu, Zagradcu itd. Vsi ti spomeniki sodijo v spodnji konservativni ljudski tok, ki si pač vselej prisvaja pobude vodilne smeri z majhno zamudo. Tlorisno se močno navezuje na zasnovo cerkve v Naklem, le da je manjša in da sta izpuščeni plitvi stranski kapeli. Zgrajena je v baročnem slogu. Letnica na stolpu pove, da je bila postavljena leta 1789. Ni pa mogoče ugotoviti kateri mojster jo je gradil, verjetno pa se je vsaj zgledoval po bližnji nakeljski, saj sta po starosti komaj 30 let narazen. Dolga je 20,4 m, široka pa 7,7 m. Na zahodni strani je v sklopu cerkve centralno postavljen zvonik, pod katerim je tudi vhod v cerkev. Prvotno je bil zvonik nižji in prekrit s preprosto štirioglato kapo. Leta 1845 so ga povišali in ga nato prekrili s primernejšo streho, ki se veliko bolj približuje baročni tradiciji. Fasada je razčlenjena s po dvema paroma pilastrov, ki se zaključujejo s kapitelom in nad njimi potekajočim vencem v višini strešne kapi. Nad njim se fasada zoži s trikotniškima zatrepoma in preide v centralno postavljen zvonik, ki se nadaljuje v isti ravnini. Vogali zvonika so zaključeni z zelo plitvim vertikalnim neprekinjenim vencem, podaljškom pilastrov, ki obdajajo zvonik na vseh štirih straneh. Razčlenjena je le fasada, na stranskih stenah, severni in južni, je na zahodnem delu blago izstopajoči rizalit, ostale stene so ravne in nečlenjene. Iz osnovnega pravokotnega tlorisa, ki se zoži v (na zunanjosti) tristranično zaključenem prezbiteriju, izstopa le zakristija, ki je enonadstropna in sega do enotne višine s centralno stavbo. Tudi ta je bila naknadno dozidana ali le povečana. To da je cerkev nastajala postopoma, ji zelo krni njen zunanji videz in ji z določene vizure ne daje dorečene podobe. Še bolj pa so jo skazili novejši posegi, ko so pred vhodom postavili ravni nadstrešek, ki deluje dokaj tuje, ter v notranjosti z betonskim balkonom pevski kor prekomerno podaljšali v samo ladjo.

Notranjost je preprostega dvoranskega tipa, enoladijska s polkrožno zaključeno apsido, brez stranskih kapel, tako da stranska oltarja stojita na mestih, kjer prezbiterij ovalno prehaja v ladjo. Blagi pilaster razčlenjuje steno na mestu, kjer obočni slavolok deli ladjo na dva dela. Pilastri podpirajo bogato profiliran zidni venec, ki zaključuje steno v celotni ladji in prezbiteriju, kjer le ta prehaja v obok. Stena je dodatno členjena s po dvema pravokotnima oknoma na vsaki strani ladje, v prezbiteriju pa sta dve manjši, prav tako pravokotni, ob straneh oltarja. V sosvodnicah nad zidnim vencem sta za nadsvetlobo po dve polkrožni okni na vsaki strani ladje. Ladja in del prezbiterija so kadunjasto obokani, tako da se le-ta opira tako na stranske stene, kot na obočni slavolok. Nad polkrožno zaključenim delom prezbiterija pa je segmentno izveden kupolasti obok. Nad zakristijo se nahaja nadstropni prostor, nekakšna empora s pogledom v prezbiterij. Stena je predrta prav v višini zidnega venca, ki se grobo prekinja, kar nam ponovno potrjuje domnevo, da je bila zakristija naknadno spremenjena in ta prostor nad njo dozidan. Odprtina se preenostavno zarezuje v urejeno baročno strukturo oblikovanja, da bi lahko bila narejena takoj ob začetku gradnje. Tako nastala empora je zamrežena z bogato gosto kovano železno mrežo, najbrže bolj zato, da bi zakrila ostri poseg v arhitekturno tkivo, kot da naj bi zakrivala pred zvedavimi pogledi imenitnejše goste, ki so se v tem prostoru udeleževali verskih obredov. Tako bi lahko ta prostor povezali z bližino dupljanske graščine in njeno udeležbo pri gradnji nove cerkve, a ga je nekako težko povezati časovno, kajti po letu 1800 graščina izgubi svojo veljavo, postane namreč navadna kmetija, za ta prostor pa bi težko trdili, da je bil dograjen preje. Tako smo si v grobem ogledali poleg stavbne zasnove tudi glavno notranjo arhitekturno opremo cerkve. Tu bi lahko dodali še to, da so vsa okna v pritličju izvedena v barvastem steklu in jih je naredil, razen onih dveh ob velikem oltarju, ki sta starejšega datuma, steklar Rajko Sušnik iz Ljubljane leta 1932.

POSLIKAVA NOTRANJOSTI CERKVE

Cerkev ne premore bogatih iluzionističnih fresko poslikav, značilnih za bogate baročne cerkve, je pa lično poslikana z različnimi barvnimi odtenki, ki poudarjajo posamezne arhitekturne člene, tako da pilastri še plastičneje izstopajo iz stene, da zidni venec mogočno podpira nebo, ki ga tvorijo posamezne obočne pole, do realistično naslikanih reber na kupolnem oboku v oltarnem delu prezbiterija. Vsi obočni slavoloki ter oboki so okrašeni s poslikavo geometrijskih vzorcev, ki jih je naredil slikar Marčun iz Ihana okoli leta 1930.

Na kornem slavoloku je freska sv. Cecilije, na prezbiterijskem pa freska Srca Jezusovega. Obe freski sta novejšega datuma in bi sodili v čas slovenskega ekspresionizma ali bolje obdobje nove stvarnosti v letih med obema vojnama, ki je formalno poudarjalo iluzijo plastičnosti in iskanega naturalističnega detajla. Ni pa znano, ali sta freski delo istega avtorja kot ostala poslikava.

NOTRANJA OPREMA CERKVE

Pod notranjo opremo si predstavljamo vse tri oltarje, prižnico, slikarska dela, skratka vse, kar ni strogo vezano na arhitekturo. Današnja cerkvena oprema ni iz časa nastanka cerkve (1789), temveč je nastala skoraj sto let kasneje. Predvsem pomemben je glavni oltar iz leta 1874, ostala stranska oltarja sta še mlajša, vendar pa izvedena v isti maniri, ki je prevevala čas nastanka velikega oltarja. Cerkev je proti sredini 19. stoletja spet utrdila svojo ekonomsko moč. Te spremembe so se kazale tudi v sakralni umetnosti, npr. v pospešeni gradnji novih in prenavljanju starih cerkva. Tedanje številne podobarske delavnice so izdelovale novo cerkveno opremo ali prenavljale staro. Barok je bil v vseh različicah svojega razhajanja še vedno prisoten. V to močno pobaročno slogovno usmeritev je prodrl neoklasicizem. Iz slogovne kombinacije med poznim barokom, neoklasicizmom in neorenesanso se je okrog srede 19. stoletja izluščila posebna oblika romantičnega historizma. V tem duhu je delovala vrsta podobarjev, med njimi tudi podobarska delavnica Janeza Gosarja iz Spodnjih Dupelj. Ti podobarji so obvezno polihromirali, zlatili, marmorirali in intarzirali oltarne nastavke, kar je še izraziteje poudarjalo baročno tradicijo. V nasprotju pa je sakralno kiparstvo ubralo drugo pot, saj se je od srede 19. stoletja se je začelo odločno odmikati od baročne tradicije. Cerkev je ostro obsodila baročne svetniške kipe, češ da prikazujejo človeške strasti, telesno lepoto in da s svojo razgaljenostjo odvračajo vernike od pobožnosti. Izoblikovala se je takšna estetika, v kateri ni bilo dovoljeno uporabljati pekla, poslednje sodbe ali krvavih mučenj, temveč le vdane mučence pred usmrtitvijo ali po njej. Osnovno razpoloženje svetniških likov so zajemali iz romantičnega idejnega sveta. Svetnikom so vtisnili vdan, mil ali blago trpeč izraz. Vključevali so vedno močnejši realizem, ki pa nikoli ni prešel v naturalizem.

PODOBARSKA DELAVNICA JANEZA GOSARJA

Predno si ogledamo posamezne kiparske in slikarske umetnine v spodnjedupljanski cerkvi, se ustavimo pri umetniku, iz katerega delavnice je izšel njen glavni oltar. Podobar Janez Gosar starejši je bil tipičen lokalni podobar, ki je hodil za zaslužkom po raznih krajih. Poznamo ga kot slikarja slik, fresk, izdelovalca oltarjev, kipov prižnic, okvirov za slike itd. Rojen je bil 22. aprila 1830 v Spodnjih Dupljah št. 56 (danes 28). Pri hiši se reče po domače pri Vaznikarju. Leta 1854 se je poročil z Marijo Jeglič. Imela sta več otrok. Umrl je 3. novembra 1887. Očetovo tradicijo je nadaljeval sin Janez, rojen 26. marca 1866. Ta se je pozneje preselil v Ameriko, se na stara leta vrnil in v domovini umrl. Hišo je Gosar mlajši prodal, tako da je tu prenehala delovati podobarska delavnica. Kje se je Janez Gosar starejši učil, ne vemo. Prvo znano datirano delo je bila poslikava prezbiterija podružnične cerkve sv. Mihaela v Zgornjih Dupljah, ki je bila izgotovljena leta 1849. Gosar je precej delal v domačem kraju, kjer je leta 1872 preslikal Kuharjevo znamenje, sam je dal postaviti Vaznikarjevo znamenje. Verjetno so po njegovem načrtu naredili Boltarjevo znamenje, ki ga je on tudi poslikal. V spodnjedupljanski cerkvi sv. Vida pa je leta 1874 izdelal glavni oltar, kipe zanj, ter tri velike oltarne slike: sv. Vida, sv. Križa in Brezmadežne. Gosarjeva podobarska delavnica pa ni izdelovala le za potrebe domače vasi, marveč tudi za bližnjo in daljno okolico. Veliko je deloval tudi na loškem ozemlju. V kapucinski cerkvi v Loki je poslikal Frančiškovo kapelo. V Crngrobu je leta 1863 naslikal fresko sv. Krištofa na zahodni fasadi zvonika in slikarski okras južnega stranskega portala v neogotskem slogu. V cerkvi pri sv. Duhu je Gosar naslikal Marijino kronanje na slavoločno steno. V Železnikih je Gosar izdelal dva večja stranska oltarja za leta 1874 na novo sezidano cerkev. Poslikal je cerkev na Zalem logu in na Suši, ter več znamenj in kapelic v Selški dolini in Loki. Vendar pa ni delal samo na Gorenjskem, pač pa ga je pot zanesla tudi na Dolenjsko in Koroško, kjer je kot slikar s stenskimi slikami krasil predvsem kapelice in znamenja, slikal posamezne prizore na cerkvene zunanjščine (predvsem podobe sv. Krištofa) in sem ter tja izdelal v notranjosti cerkva slikane oltarje. Kot podobar pa je marsikje izdelal celotni oltar z vsemi kipi in oltarnimi slikami.

Gosar je bil tipičen obrtnik. Vseh naročil prav gotovo ni obvladoval sam, gre za različna znanja, zato je zaposloval različne mojstre. Najbolj slogovno nesamostojen in vezan na tuje predloge, je pri kiparskih izdelkih na oltarjih. Iz njegovih del je razvidno, da je uporabljal razne stile. Že razmeroma zgodaj se je oprijel neogotike, čeprav je izdelal oltarje tudi v neobaročnem slogu (primer glavnega oltarja sv. Vida v Spodnjih Dupljah). Najbolj svojstven stil je pokazal pri freskah, kjer je bil še pod poznobaročnim vplivom iluzionizma. Najpomembnejše Gosarjevo delo na področju stenskega slikarstva je poslikava prezbiterija v Zalem logu leta 1870, kjer je kupola poslikana kot celota. Kompozicijska rešitev v obliki dveh polkrogov z strnjenimi biblijskimi figurami je dokaj preprosta. Stilno se je držal baroka z iluzionističnim odpiranjem oboka, nasplošno pa je bil Gosar v  svojih delih vedno razpet med barokom in neogotiko, predvsem z njegovimi vitkimi figurami.

GLAVNI OLTAR

Glavni oltar spodnjedupljanske cerkve je posvečen sv. Vidu. Izdelal ga je, kot smo že omenili, domačin Janez Gosar, podobar in rezbar leta 1874. Oltar je oblikovan v znani kombinaciji poznobaročnih reminiscenc z neoklasicističnimi prvinami, ki so se pojavljale v 19. stoletju. Oltar je lesen, marmoriran in mestoma pozlačen. Podnožje oltarnega nastavka (predela), ki počiva na oltarni mizi (menzi), je mogočno. Vanj je vključen tabernakelj, ki s svojo velikostjo zavzema dominantno mesto v samem oltarju. Nad njim se pne oltarna niša, v kateri na tronu sedi cerkveni patron, sv. Vid. Močno profilirani venec, ki na vrhu zaključuje centralni del oltarja, nosita po dva para, sestavljena iz stebra in polstebra. Baze in kapiteli, ki so pozlačeni, so v korintskem slogu in nosijo močno profilirani arhitrav, ki je nad centralno nišo ločno zaključen. Na sredini arhitrava je bogato baročno oblikovana in pozlačena kartuša z imenom svetnika in letom nastanka oltarja: “SV. VID PROSI ZA NAS MDCCCLXXIIII”. Zgornjo atiko, ki pa je trikotno zaključena, nosita dva polstebra. Njeno osrednje polje zapolnjuje slika Marijinega oznanenja v pozlačenem ovalnem medaljonu. Levo in desno od zgornje atike stojita dva manjša kipa; sv. Gregorja Velikega in sv. Jakoba starejšega. V centralnem spodnjem delu pa se oltar razširi z dvema konzolama, na katerih stojita kipa sv. Boštjana in sv. Roka.

V osrednji oltarni niši je torej kip cerkvenega zavetnika sv. Vida na nebeškem tronu, odet je v zlata oblačila, nad njim se boči nebo, s katerega se spuščajo angeli. To je sedeča, do pasu gola figura mladeniča, ki v naročju prekritem z zlatim oblačilom drži knjigo, preko rame pa ima na zlatem pasu obešeno modro ogrinjalo. Sv. Vid ni upodobljen v trenutku mučeništva, temveč kot idealni svetniški lik v duhu romantičnega idealizma.

Sv. Vida prištevamo med najbolj čaščene svetnike na Slovenskem. Posvečeno mu je kar 76 cerkva, od tega 38 župnijskih, večinoma pa so po njem dobili ime tudi kraji (Šentvid, Sv. Vid). Upodabljali so ga na dva glavna načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo, levom ali mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. V spodnjedupljanski cerkvi je upodobljen s knjigo v roki, na veliki oltarni sliki pa v drugi podobi kot mučenec, ki so ga vrgli v kotel z vrelim oljem. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, temveč samo fantastična legenda v različnih oblikah. Zato je nastal dvom o njegovi resnični osebnosti. Toda prič o njegovem prisrčnem in razširjenem čaščenju imamo iz zgodnjih časov toliko, da je treba dvom o njegovi zgodovinski osebnosti zavreči. Legenda govori o dečku Vidu, ki je bil rojen na Siciliji proti koncu 3. stoletja. Njegov oče ni hotel ničesar slišati o kristjanih, zato sta malega dečka poučevala v krščanski veri Modest in Krescencija. Vse tri so ob času cesarja Dioklecijana vrgli v kotel razstopljene smole. Tako govori legenda, ki gotovo izraža občudovanje vernikov nad junaško zvestobo svetega Vida Kristusovi resnici. Legende torej ustrezajo vernosti dobe, v kateri so nastale. Tej dobi ni bilo dosti mar za trdne zgodovinske podatke.

Druga podoba, v kateri so prikazovali sv. Vida je, kako so ga vrgli v kotel z vrelo smolo. Tako je upodobljen na eni izmed štirih oltarnih slik, ki krase veliki oltar ob različnih priložnostih. Slika je ravno tako kot oltar delo Janeza Gosarja. Visoka je 2,50 m in široka 1,40 m. Slika je podpisana in datirana. Nastala je leta 1875. Kompozicijska oblika je preprosta centralna kompozicija, navidezno simetrična s kotlom v sredini, v katerega so pravkar potopili mučenca. Kurjača sta močneje podkurila. Tako kot onadva, ki čepita levo in desno od kotla, so v ozadju simetrično razporejene po tri osebe na vsaki strani, ena od njih se sočutno dotika roke mladeniča, ki ima oči uprte v nebo, kamor ga bosta ponesla angela, ki lebdita z venčkom in palmovo vejico, simboloma svetništva in mučeništva, nad njim. Zasnova je strogo klasicistična, figure so realistično izrisane, razpotegnjene, plastično senčene, še posebej žilavi telesi okrutnih kurjačev, ki sta pravo nasprotje nežni belini gladkega telesa mladega mučenika. To nasprotje poudarja še večjo dramatičnost dogodka.

Poleg te slike je Gosar izdelal še dve sliki za veliki oltar, podobo Brezmadežne in sv. Križa. Sliki sta izdelani v podobni maniri, ki jo je nasplošno uporabljal Gosar. Četrta velika oltarna slika, pa je Srce Jezusovo, ki je delo Matije Bradaška starejšega iz Kranja.

Še ena slika krasi velik oltar. Nahaja se v zgornjem polju atike v troperesnem ovalnem pozlačenem medaljonu. To je slika Marijinega oznanenja, ki po mojem predstavlja največjo umetniško vrednost izmed vseh slik v cerkvi. Sliko skoraj zagotovo ne bi mogli pripisati Janezu Gosarja. Tudi po času nastanka je verjetno starejša. Če kompozicijsko zasnovo natančneje ovrednotimo, ugotovimo, da slika ni bila komponirana za ta okvir. Tu lahko postavimo tezo, da je bila slika prvotno nekje drugje in je bila obrezana in naknadno prirejena za ta oltar. Slogovno je povsem drugačna, je starejša, predvsem pa izdelana v mehkejši baročni maniri in ne v trdem in hladnem verizmu kasnejšega klasicizma 19. stoletja.  Po kvaliteti izdelave bi jo lahko pripisali Layerjevi šoli, če ne samemu umetniku. Konec 18. in v začetku 19. stoletja je na Kranjskem deloval Leopold Layer (Kranj 1752 - 1828), ki je po smrti osrednjih baročnih slikarjev ljubljanskega središča zapolnjeval vrzel s številnimi slikami, zlasti za cerkve na Gorenjskem. Predvsem pa je bil še posebej pomemben zaradi svojega daljnosežnega vpliva. Layeryevi neposredni ali posredni učenci so baročno izročilo nadaljevali tja do tretje četrtine 19. stoletja, ko se prično poznobaročne značilnosti že prepletati s klasicističnimi. Slika prikazuje zamaknjeno podobo klečeče Marije ob mizi na kateri je odprta knjiga. Z desne se ji približuje nadangel Gabrijel z lilijo v roki, pripravljen, da ji sporoči veselo novico. Slika bi bila s svojo kvalitetno likovno govorico vsekakor vredna resnejše strokovne obravnave.

Povrnimo se zopet h kiparskemu delu velikega oltarja. Tu sta še dve figuri svetnikov, ki levo in desno stoječa na konzolah izstopata v prostor. Na levi strani je kip sv. Boštjana, mladeniča, ki je privezan ob deblo, svojo desno roko proseče steguje v nebo, leva, v katere ramo ga je zadela puščica, pa mu pada ob telesu. Svetnik je dokaj realistično pojmovana mladeniška postava z nežnim obrazom, na katerem ni sledov trpljenja, nobene groze mučenja ni čutiti na njem, vse je naravnost idealno, lepo. Svetnika obravnava legenda napisana kmalu po letu 400. Po tem sporočilu je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Bil je pravičen, dober, veroval je v Kristusa, kar pa je seveda moral prikrivati. Kot častnik je imel dostop v ječe in na morišča. Povsod je kristjane tolažil in navduševal za mučeniško smrt. Toda, ko so ga odkrili, je bil obsojen. Vojakom je cesar ukazal, da ga naj obstrele s puščicami, da bo umrl počasne smrti. Ko je omahnil, so vojaki odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Nato je Boštjan stopil pred cesarja in mu očital krivično in krvoločno trpinčenje kristjanov. Ker mu je to javno očital, ga je dal cesar ubiti.

Na drugi strani oltarja je postavljen kip sv. Roka. Opira se na palico in s prstom kaže na rano na nogi. Sv. Rok je poleg sv. Boštjana zavetnik proti kugi. Njegovo značilno podobo, ko kaže kužno rano na stegnu in mu pes prinaša v gobcu hlebček kruha, vidimo na mnogih velikih in stranskih oltarjih po Sloveniji. Svetega Roka upodabljajo samega ali pa skupaj s sv. Boštjanom. Legenda o svetem Roku nam pripoveduje, da je živel v začetku 14. stoletja. Odpravil se je na božjo pot v Rim. Ravno takrat pa je razsajala kuga. Na svoji romarski poti se je ustavil na več krajih, kjer je pomagal in stregel kužnim in mnoge med njimi tudi ozdravil. Ko se je vračal domov se je tudi sam okužil. Zavlekel se je v gozd in se naselil v zapuščeni koči. S pijačo ga je krepčal angel, hrano pa mu je nosil pes iz bližnjega gradu. Po čudežni ozdravitvi se je odpravil v bližnje mesto, kjer so ga obdolžili vohunstva. Zaprli so ga v ječo, kjer je po petih letih umrl.

Obe zgodbi je moral poznati tudi izdelovalec velikega oltarja. Žal v figurah ni upodobljene tragičnosti dogodka in obenem poduhovljenosti likov. Figuri sta dokaj statični in delujeta povsem neprizadeto.  Vseeno pa deluje veliki oltar dokaj enotno s svojo poudarjeno vertikalno gradnjo, ter se s svojo baročno formo zadovoljivo vklaplja v baročno arhitekturno zasnovo.

STRANSKA OLTARJA

Oba lesena polihromirana stranska oltarja sta delo drugega domačina, mizarja in podobarja Štefana Čadeža iz Spodnjih Dupelj 14 (danes 41), ki je živel do leta 1931. Nekaj časa je delal kot pomočnik v Gosarjevi delavnici, potem pa se je osamosvojil in je prenovil dokaj oltarjev po ljubljanski in mariborski škofiji. Oltarja sta lesena, marmorirana, delno pozlačena in stojita na zidani oltarni mizi. Oba sta enaka, preprosto oblikovana v neobaročno klasicističnem slogu. Centralno dominira niša, ki jo določata dva okrogla stebra, ki nosita bogate pozlačene kapitele, na katere se opira ločna preklada. Na vrhu se zaključujeta z atiko v ponovljeni obliki pomanjšane centralne niše. Tudi tu sta stranska svetnika postavljena na konzoli samostojno v prostor. Oltarja se stilno in oblikovno zelo navezujeta na glavni oltar, ki je služil avtorju kot neke vrste oblikovna predloga. Tako vsi trije skupaj delujejo zelo enotno in stilno usklajeno. Lahko bi predstavljali delo istega avtorja, kar tudi kaže na to, da je Čadež izšel iz Gosarjeve podobarske delavnice. Vsi kipi na obeh stranskih oltarjih pa niso delo domačega rezbarja, marveč so uvoženi s Tirolskega.

Oltar na levi je posvečen Materi božji z Jezusom v naročju. Na oltarju sta poleg Marije še kipa sv. Magdalene in Janeza Krstnika. Marija Magdalena je upodobljena s križem in mrtvaško glavo. Janez Krstnik, ki je na istem oltarju, stoji z dvignjeno desnico z iztegnjenima prstoma, v levi roki pa nosi palico s križem na vrhu. Na vrhu oltarja nad Marijo pa je manjši kipec sv. Notburge, zavetnice kmečkega dela. Legenda pravi, da je živela življenje polno usmiljenja do ubogih, jim pomagala in v pomoč prepričala tudi grofa pri katerem je delala. Zato je zelo razširjena po naših podeželskih cerkvah. Upodabljajo jo s srpom v roki, kot deklo z molznikom, z vrčem mleka in hlebcem kruha v predpasniku.

Desni stranski oltar je oltar sv. Martina. V osrednji niši stoji njegov kip v podobi škofa s škofovsko palico v roki iz z dvignjeno desnico, s katero blagoslavlja. Sv. Martin je bil sprva škof, leta 649 pa je postal papež. Živel je v času, ko je prihajalo do sporov med vzhodnimi in zahodnimi škofi. Vse te spore je podpihoval cesarski dvor. Cesar je dal papeža zapreti in izgnati, kjer je nato v izgnanstvu umrl mučeniške smrti. Druga dva svetnika desnega stranskega oltarja sta znamenita apostola sv. Peter in sv. Pavel. Kristus je apostola Petra določil za “skalo”, na kateri bo zidal svojo cerkev, apostola Pavla pa za “orodje”, ki naj ponese njegovo ime med pogane. Sv. Peter je bil prvi poglavar cerkve. Ko je rimski cesar pričel preganjati in moriti kristjane je dal zapreti tudi njega. Sv. Peter je umrl mučeniške smrti, križan z navzdol obrnjeno glavo. Nad njegovim grobom stoji danes veličastna cerkev sv. Petra v Rimu. Isti dan, ko so križali Petra, so obglavili tudi sv. Pavla. Sv. Peter je upodobljen s ključem v eni in knjigo v drugi roki, sv. Pavel pa drži v roki meč. V atiki desnega oltarja nad sv. Martinom pa je postavljen kip sv. Jožefa s sinom v naročju.

Kipi v obeh stranskih oltarjih, kot je bilo že rečeno, importirani s Tirolskega, nimajo nobene posebne umetniške vrednosti. So le odlično opravljeno obrtniško delo, verna podoba okusa in hotenja tedanjih naročnikov. Vsi so zelo šablonsko oblikovani, brez kakega globljega izraza, stoje kot lutke, ki so zamrznjene v statični drži. Izdelani so po istem kalupu, med seboj jih ločijo samo različna oblačila in atributi, ki jih drže v rokah. Skratka, simboli brez kakršne koli globlje likovne izpovedi.

Starost obeh stranskih oltarjev ni možno natančno določiti, sta pa veliko mlajša od glavnega oltarja. Narejena sta bila šele v 20. stoletju in sta zamenjala prvotna oltarja.

PRIŽNICA

Prižnica je delo pozlačevalca in podobarja Götzla iz Kranja, ki je izhajal iz znane podobarske in slikarske družine, ki izvira iz Layerjeve šole. Družinski člani so delovali v Kranju in Ljubljani vso drugo polovico 19. stoletja in še dlje: Franc Ser. Götzl (1783 - 1855), Alojzij Götzl (1820 - 1905).

Pri prižnici ni več toliko čutiti neobaročnih linij kot pri oltarjih, razgibanost nosilne konstrukcije se umirja, prevladujejo bolj stroge klasicistične forme, čeprav je posamezno okrasje še vedno izvedeno v tradiciji s povsem baročnimi elementi.

KRIŽEV POT

Križev pot v spodnjedupljanski cerkvi naj bi bil  delo učencev Leopolda Layerja, čeprav stilno delo dokaj odstopa od iluzionistične mehkobe Layerjevih del. Tako gre pri spodnjedupljanskem križevem potu za novo bolj realno upodabljanje, za nasprotje z zrelim baročnim iluzionizmom, čigar bistveni element je zračni prostor v katerem plavajo figure. Tako se je dogajanje prevesilo v zemeljski pas, kjer se zgodba nepretrgano odvija, nastopa realnejše prizorišče, želja po pripovednosti, izraziti obrisi, konture, večji razpon med svetlobnimi in tonskimi vrednostmi, naturalizirani obrazi. Zasledujemo veličino Kristusovega trpljenja v štirinajstih postajah, ki jo dobro ponazarja nasprotje med umirjeno Kristusovo postavo in divjim nemirom rabljev. Z menjavanjem razgibanosti in mirovanja je slikar ustvaril duhovno in kompozicijsko napetost. Kompozicija je figuralno zapolnjena, kljub temu da včasih deluje neurejeno, pa zadovoljivo izraža tisto napetost, ki jo posamezni prizori potrebujejo. Kljub mogoče prenapolnjeni slikovni ploskvi s figurami, nam pogled lahko nemoteno uide v globino in se vedno znova ustavlja na ožarjenem nebu, ki postavlja dramo v še pretresljivejšo luč. Mogoče so posamezne pripovedi preveč obremenjene z odvečnimi detajli, vendar so nove zahteve in spremenjen duh časa  narekovale novo videnje. Kompozicije so večinoma diagonalne, podkrepljene predvsem z lego križa, kar še stopnjuje dinamiko uprizorjenega. Kompozicija se umiri šele z dvanajsto postajo, kjer se nam pogled za trenutek umiri ob pogledu na Jezusu na križu. Vendar pa je sklepni prizor, ki prikazuje polaganje v grob, zopet postavljen v diagonalno kompozicijo. Slike so dokaj povprečno delo marsikje okorno šibke, predvsem v anatomiji podajanja figur.

ZAKLJUČEK

Kljub koncu 18. stoletja, leta 1789 zgrajena cerkev sv. Vida v Spodnjih Dupljah, je še vedno dokaj enotno zasnovana v baročni tradiciji, saj se je imel gradbenik možnost zgledovati po petdeset let starejši bližnji cerkvi sv. Petra v Naklem, ki predstavlja z zaobljeno lupino skrajno stopnjo baročne razgibanosti na Gorenjskem.  Resda da je gradbenik v Dupljah to zaobljenost izpeljal le v notranjosti, je pa s tem ustvaril dokaj enotno zasnovan baročni prostor. Tudi oltarji, ki so bili izdelani skoraj sto let kasneje, se stilno povsem ujemajo z arhitekturo. Predvsem velja omenti veliki oltar, ki je delo domačina Janeza Gosarja, dokaj poznanega podobarja in rezbarja tudi v širšem Slovenskem prostoru. Od slikarskih del velja še prav posebej omeniti sliko Marijinega oznanenja iz atike glavnega oltarja, ki predstavlja odlično delo žal neznanega avtorja, ki bi lahko izhajal iz Layerjeve delavnice.

  na vrh
prva stran