66
MIKLAVŽEVANJE, BOŽIČ IN NOVO LETO
NA STARIH VOŠČILNICAH
IZ ZBIRKE JANEZA LOMBERGARJA
Galerija graščina Duplje, 14. 12. 2007 do 5. 1. 2008
razstava bo odprta ob petkih in sobotah, od 16. do 20 ure
O STARIH VOŠČILNICAH...
Voščilnice so sicer bližnje sorodnice družine razglednic, vendar je njihov razvoj tekel nekoliko drugače kot pri sestrah s podobami krajev. Prednice voščilnic so bile okrašene vizitke, posetnice, iz 18. in zgodnjega 19.stoletja, na katere so ob prazniku ali veselem dogodku pripisali le še voščilo in jih dali po slu odnesti naslovniku. Tudi dekorirani pisemski papirji z napisanim voščilom so predniki poznejših voščilnic. Sredi druge polovice 19.stoletja so se osebno odnešenim voščilnicam ali voščilom, poslanim v zaptih pismih, pridružile odprte poštne dopisnice, iz njih pa so se (podobno kot pri razglednicah krajev – s postopnim osamosvajanjem slike čez celo stran) kmalu razvile ilustrirane voščilnice. Izjemno hitro so se priljubile in uveljavile. V zadnjem desetletju 19. stoletja je bilo prav v vsaki trafiki še tako majhnega kraja moč izbirati med več sto različnimi motivi za posamezne priložnosti. Izbira motivov je bila tolikšna, da si danes to komajda lahko predstavljamo.Voščilnice so, tako kot razglednice, dekleta na prelomu 19. v 20.stoletje pogosto zbirala in skrbno hranila v posebnih albumih. Knjige, še zlasti take z barvnimi podobami, so bile redke in zaradi cene premnogim težko dostopne. Zato so bili albumi znajrazličnejšimi voščilnicami in razglednicami s podobami krajev, zgodovinskih dogodkov, velikih mož in umetnin, živali iz daljnih dežel, pa fantazijskimi in simboličnimi prizori in še vsemi mogočimi drugimi motivi, prave male enciklopedije in so v veliki meri odigrali vlogo knjig. V času med obema vojnama so jih v družinah še hranili, saj so bili nenazadnje še živi spomini na tiste, ki so jih pisali. Čas po drugi svetovni vojni pa je večino teh naplavin preteklih dni v duhu nove dobe zavrgel ali v najboljšem primeru umaknil na podtsrešja in v kleti. Tam so, če jim je bilo dano preživeti vse take ali drugačne čistilne akcije (zgodovinskega spomina), preživele do današnjih dni...Božične in novoletne voščilnice, pa tiste z Miklavži in parkeljni, so le del bogastva teh drobnih tiskov, s katerimi so si nekdaj, ko je bil to ob ustnem voščilu edini mogoč način, zaželeli veselja, sreče in zdravja. Veliko skupino predstaljajo tudi velikonočne voščilnice, pa tiste, ki so jih pošiljali ob godovih in (nekdaj redkeje) ob rojstnih dnevih ter take seveda, ki so jih fantje pošiljali dekletom, dekleta prijateljicam in včasih tudi dekleta fantom.Voščilnice (še posebno »take ljubezenske«) so pravzaprav pomenile izjemno velik preobrat v navadah ljudi, saj so bila sporočila na njih kar na lepem dostopna vsem - v še najboljšem primeru le pismonoši... In tisti, ki so jih pisali, so to seveda morali upoštevati.
Janez Lombergar
»Zelo je razširjena gerda in škodljiva navada, de zanikerni potepuhi in hudobni malopridneži različne šeme in strašila na svojo nespametno glavo in na svojo serborito telo o sv.Nikolaju obesijo, ter tako zvečer po hišah rožljajo, pametnim ljudem nepokoj delajo, otrokam pa grozo in strah zavdajajo. Tacih divjakov ne puščajte v hišo! Če vam nadlego delajo, z burkljami jih spodite! Ali z gnojnico polite! Še boljši pa storite, če kakiga mestnega služabnika pokličete, de se jih bo usmilil, ter jim v kraji, ki ni ravno prijeten, lahku noč perpravil...!«
Kmetijske in rokodelske novice, 1846.
VIII. KOLEDOVANJE
petek, 14. decembra 2007, ob 18. uri, pred dupljansko graščino.
Pred otvoritvijo razstave v galeriji: "Miklavževanje, božič in novo leto na starih voščilnicah iz zbirke Janeza Lombergarja", je pred dupljansko graščino potekalo že osmo koledovanje. Nastopili so člani folklorne skupine društva upokojencev Naklo in otroci dramskega krožka osnovne šole Duplje.
