134
10. 5. 2018
VRTNICA IN TRTA V SOŽITJU,
POSNEMAJMO JU
Skupni projekt Rotary klubov:
Škofja Loka, Tržič- Naklo in Bled
10. maj 2018
Vrtnica PREŠEREN (Rosa Prešeren)
Žal se posaditve vrtnice nista mogla udeležiti napovedana Matjaž Kmecl, žlahtnitelj vrtnice Prešeren in Matjaž Mastnak iz Arboretuma Volčji potok, zato je njune pozdravne besede prebral Andrej Šubic, ki je vodil program:
»Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, slavist in žlahtnitelj mi je še pred dnevi obljubil, da pride. In to z veseljem. Pa je v svoji krhkosti zbolel in zato nam pošilja pozdrav«
Eden od najstarejših slovenskih posvetnih zapisov se glasi: Rasti in lubi me, moja luba gartroža rumena in je menda nastal kakšnega četrt stoletja pred Trubarjevim rojstvom. 'Rumena' je takrat pomenilo 'rdeča'. Po zelo razširjenem okusu je vse lepo cvetje rdeče, 'gartroža' pa je od nekdaj veljala za gosposko reč; po samostanih, tudi naših, so gojili tako imenovane lekarniške rože, rdeče vrtnice. Že takrat.
Matjaž Kmecl
»Drugi pomemben mož, ki se z ljubeznijo pri nas ukvarja in oplaja z vrtnicami je Matjaž Mastnak. Tudi je hotel biti z nami, a ga je pot vodila v Nemčijo, da širi vest o slovenskih vrtnicah, nam pa je pustil zapis«
Vrtnica in trta v sožitju.
Vrtnica in vinska trta sta v naši civilizaciji od začetka. »Našo« razumem kot evropsko, ki so jo zastavili stari Grki. Vrtnico so prinesli na grška tla skupaj s čaščenjem Afrodite. Od prvega hipa je bila cvet najlepše med boginjami, boginje ljubezni in poželenja. Vrtnica je izrazito ženski cvet, ki ponazarja neulovljive čare zapeljivost, pa tudi neusmiljeno minljivost lepote. Kratek je čas od trenutka, ko si cvetni lističi razmaknejo in zadišijo do tistega, ko se osujejo in onemijo. Že stari Grki so se spopadali s tem, kako bi vsaj vonj najlepšega med cvetov in ohranili do naslednje pomladi, do naslednje cvetne dobe. Vrtnice življenje ne le lepša, vrtnica tudi zdravi. Njen vonj dvigne duha. Ni boljšega sredstva proti brezvoljnosti in črnogledosti, vsaj za žensko dušo ne.
Tudi trta in vino sta pri Grkih od samega začetka. Skrb zanju so zaupali Dionizu in njegove praznike praznovali divje in ekstatično, tudi nevarno. Pa kaj bi o tem razlagali Slovencem!
Obe rastlini druži tudi to, da sta prišli k nam z Vzhoda. Vinska trta iz krajev med Črnim morjem in Perzijo, vrtnica damaščanka iz krajev med Palestino in današnjim Irakom. Ex oriente lux, so včasih pravili - danes sprijena Evropa raje podpira Gospodarja Vojne pri sistematičnem uničevanju tamkajšnjih kultur in ljudi.
V resnici gre in pri vrtnici in vinski trti za kulturo. Za tisočletja človeških izkušenj, strnjenih v sortnih rastlinah, znanju in pri obeh rastlinah tudi v nemalo umetnosti. Divji prednik vrtnice je šipek – po vseh lastnosti daleč, daleč do vrtnice. In divja trta je gozdna plezavka, iz katere ni mogoče iztisniti požirka uporabnega vina. Vrtnica ni šipek in vinska trat ni divja trta!
Ko skrbimo za vrtnico in trto, zato skrbimo zase – da ostajamo ljudje in ne zapademo nazaj v divjaštvo, ki nam ga ponujajo kot tako preprosto rešitev. Vrtnica in trta potrebujeta sonce in prostor, zemlji in vodo. A tako kot potrebujeta svobodo, potrebujeta tudi red. Dokler bo tu, v Dupljah, vrtnar skrbel za red, bosta ob rastlini živeli v sožitju in miru in rojevali tisto, kar nam življenje lepša in bogati.
Matjaž Mastnak
fotografije: Jernej Markič
134
